Nekaj časa nazaj je moja nečakinja dobila svojo prvo bančno kartico. Z njo se je definitivno zelo pohvalila, ko je prišla k meni na obisk. Rekla je da ima bančno kartico in da ima nekaj denarja gor. Vprašala sem jo, če je seveda to bančno kartico že preizkusila in če je šla v trgovino, si kaj kupiti? Rekla mi je da ne in da niti noče iti sama. Takrat sem jo vprašala, če želi, da grem z njo, da jo končno preizkusi in da vidi, kako to sploh funkcionira. Te ideje se je močno veselila in že sva bila v avtu ter se odpravljala v trgovino. V trgovini je zagledala pos. Definitivno se ga je ustrašila, saj ni vedela, kaj dejansko gor na njemu piše in kako to funkcionira. Staršev nikoli ni spremljala, ko so plačevali. Ravno zato jo je bilo res zelo strah, ko je videla tisti pos.

Rekla sem ji naj se ne obremenjuje. Najprej sva šle po trgovini, tako da si je nabrala nekaj stvari, potem pa sva že bile na blagajni. Na blagajni jo je delavka vprašala, če bo plačala s kartico ali bo plačala z gotovino. Moja nečakinja je avtomatsko rekla, da bo plačala za gotovino in jaz sem jo hitro ustavila in rekla, da bo plačala s kartico. Že se je pos obrnil proti njej in lahko je prislonila svojo kartico. Ko je slišala tisti pisk, da je seveda odobreno, je bila zelo vesela. Bila sem res zelo ponosna nanjo in videla sem, da je bila popolnoma sproščena, saj je imela mene zraven. Rekla se mi je, da če bi seveda kupovala nekaj v večjo vsoti, bi morala vnesti tudi svoj pin in da to bova preizkusile nek drugi dan. Bila je res zelo vesela, da je imela priložnost to narediti in jaz sem bila zelo vesela, da sem lahko bila deležna tega.