Iskreno si nisem nikoli mislil, da bom moral nekoč razmišljati o tem, kako pomembno je, da lahko normalno raztegneš svoje prste. To je bilo zame vedno nekaj samoumevnega, zato o tem sploh nisem razmišljal, dokler se mi ni to začelo spreminjati. Pri meni se je namreč začelo povsem nedolžno. Nekega jutra sem čisto mimogrede opazil, da enega od prstov nisem mogel več popolnoma iztegniti. Sprva sem si mislil, da ne gre za nič takšnega, oziroma da sem ga preprosto preobremenil ali narobe spal. A ko ta občutek ni izginil, me je začelo to malo skrbeti. Iz dneva v dan pa mi je to povzročalo vse več skrbi.

Zato sem začel vse skupaj malo raziskovati, nakar sem prvič naletel na izraz dupuytrenova kontraktura. Iskreno me je ta beseda precej prestrašila. To je bilo namreč nekaj, kar sem slišal prvič, zato sem mislil, da gre za nekaj zelo resnega. Tedaj pa sem prebral, da gre za stanje, pri katerem se tkivo v dlani postopoma zadebeli in skrči, kar lahko povzroči ukrivljenost prstov. Nenadoma se je vse ujemalo z mojimi opažanji, tako da sem bil že skoraj prepričan, da je to, kar me muči, ravno dupuytrenova kontraktura. Pri meni pa ni šlo za bolečino, temveč za občutek zategovanja, kot da me nekaj vleče navzdol.

Najbolj zanimivo pri tem pa mi je bilo spoznanje, kako počasi in neopazno se lahko takšne spremembe prikradejo v vsakdan. Dolgo sem si govoril, da to ni nič resnega, da bo minilo samo od sebe, a ko sem videl, da se stanje ne spreminja, sem se odločil, da se odpravim na pregled. Na srečo mi je zdravnik dal nekaj motivacije, saj mi je rekel, da čeprav je dupuytrenova kontraktura precej trdovratna in moteča, se da veliko narediti, da se stanje zdravi ali ublaži in ne povzroča več neprijetnosti.