Author: Yolanda Ruiz

Fitnes oprema mi je omogočila postaviti domač fitnes

Yolanda Ruiz

Včasih sem precej redno hodil v fitnes, kar mi je omogočilo, da sem lahko poskrbel za svojo fizično moč in nekoliko utrdil svoje telo. A z leti se je začelo to spreminjati. Kar naenkrat nisem več imel toliko prostega časa, saj sem začel z redno službo. Zaradi tega se mi nekako tudi več ni dalo hoditi v fitnes. Ti so mi postali oddaljeni, poleg tega pa se tudi nisem več počutil tako dobro med množico ljudi. Zaradi tega sem moral najti kakšno alternativo. Ker nisem že dolgo hodil v fitnes se mi je kar zdelo, da sem izgubil vso moč, kar je bil precej neprijeten občutek.

Fitnes oprema mi je omogočila postaviti domač fitnes

Tedaj pa mi je pozornost vzela fitnes oprema, ko sem jo začel iskati na spletu. Sicer je bilo vse skupaj precej drago, vendar sem imel kar nekaj idej, kako bi lahko ustvaril kar mini domač fitnes. V garaži sem uredil nekaj prostora, našel staro klop in se pripravil, da si končno ustvarim ta fitnes. Glede na to, da je bila vsa osnovna fitnes oprema za domačo vadbo precej draga, sem se odločil, da začnem počasi. Kupil sem le nek set uteži, za katerega nisem dal toliko denarja. Že ta komplet pa mi je omogočal, da sem lahko naredil ogromno različnih vaj. Uteži sem lahko kar sam pripravil, saj sem imel posebne ročke, na katere se je lahko dalo poljubno število uteži.

Nato sem malo počakal in treniral le s to opremo. Ko sem spet imel nekaj denarja, pa sem si kupil še daljšo palico in kar sam doma naredil ustrezno stojalo. Na ta način sem lahko začel delati tudi počep in podobne vaje. Tako sem z leti doma ustvaril prav dober fitnes, ter me fitnes oprema niti ni stala toliko denarja. Kupil sem pač tisto, kar sem moral. Tukaj nisem rabil pretiravati, saj je mogoče ogromno vaj narediti z limitirano opremo. Kar sem rabil kot dodatek, pa sem kar naredil sam.…

Spomini so postali ujeti na tisk na platno kot prava umetnost

Yolanda Ruiz

Sodelavka je praznovala okroglo obletnico rojstnega dne in povabila nas je vse sodelavke. Za darilo smo ji želele kupiti nekaj posebnega.

Razmišljale smo o vse mogočih variantah, kaj bi lahko bilo, potem pa se je ena spomnila, da bi lahko izbrale tisk na platno 30×20 cm po meri, saj bi z njim lahko ustvarile odlično personalizirano darilo. Poiskale bi eno fotografijo, kjer smo bile vse skupaj, po možnosti tisto iz izleta in bi jo dale natisniti na platno.

Spomini so postali ujeti na tisk na platno kot prava umetnost

Vsi smo se strinjali s to idejo in se zmenili, da vsakdo poišče fotografije in najdemo najbolj primerno. Imeli smo še teden dni časa, da priskrbimo darilo, zato nas je nekaj sodelavk odšlo v tiskarno, da se pozanimamo, kako poteka tisk na platno in da izberemo materiale, okvirje in če še kaj potrebujemo. Ko smo prišli v tiskarno, nam je tamkajšnji tiskar predstavil različne vrste platna in okvirjev. Predstavil nam je različne tehnike barvanja in prednosti tiska na platno. Slike imajo naravni videz. Ob pogledu nanje pri svetlobnih efektih se ne bleščijo, kot pa fotografije ne steklu. Na voljo so v večjih dimenzijah in imajo dolgo obstojnost in njihovo čiščenje je enostavno. Zadnje čase vse več uporabljajo barve, ki so brez topil in so ekološke, zato so bolj prijazne do okolja. Po kar dolgem pogovoru in že klepetu, smo se odločili in dali v delo tisk na platno eno od fotografij, ki smo jo izbrali.

Naročili smo bombažno platno, določili velikost in izbrali tudi obrobo in okvir. Tako smo izbrali darilo, sedaj pa je bilo potrebno samo še nekaj dodatkov, kakšno rožico in darilni papir. Vse to smo kupili na dan, ko smo odšli na praznovanje. Dobili smo se pol ure pred odhodom in vse lepo zavili in dekorirali. Ko smo prinesli na zabavo tako veliko darilo, smo dobili pozornost tudi od ostalih povabljencev veliko radovednih oči je spremljalo predajo darila in njegovo odvijanje. Ko je na koncu pokazala odvito sliko, so vsi zaploskali in sodelavka je se je že ozirala po stanovanju, kam jo bo obesila. Mi pa smo bili veseli, da je naša ideja uspela.…

Delo kot je logistika zahteva kar nekaj veščin

Yolanda Ruiz

Imam prijateljico, ki ji je logistika v malem prstu. Zaradi tega je v podjetju izredno uspešna, saj je logistika ključni element vsake organizacije, ne glede na to, ali se ukvarja s proizvodnjo, distribucijo ali prodajo. Že od nekdaj rada načrtuje, izvaja in nadzira pretok dela, blaga in informacij od začetne točke do končnega kupca.

Delo kot je logistika zahteva kar nekaj veščin

Delo ji je všeč, ker je zahtevno in dinamično, hkrati pa neposredno vpliva na uspeh podjetja. Učinkovita logistika v podjetju zajema vse aktivnosti, povezane s premikanjem in skladiščenjem materialov, komponent in končnih izdelkov, ter upravljanje informacijskih tokov, ki so danes ključni za podporo procesov.

Dobro se zaveda, da logistika ni samo pravočasna dostava blaga na pravi kraj. Gre tudi za optimizacijo stroškov prevoza in skladiščenja, zagotavljanje kakovosti in varnosti blaga ter ustvarjanje zadovoljstva kupcev z zanesljivimi in hitrimi storitvami.

Z leti je delala na različnih področjih oskrbovalne verige: od logistike pri dobavi surovin in trgovinski logistiki do mednarodnega prometa. Kariero je začela v skladišču, kjer je skrbela za prevzem blaga, skladiščenje, pripravo naročil in pakiranje. S pridobljenimi izkušnjami je napredovala v bolj odgovorne vloge in danes kot vodja logistike vodi celovite operacije, skrbi za strateško načrtovanje ter usmerja ekipo.

Za uspeh v tej stroki so ključne naslednje veščine:

  • odlična organiziranost in natančnost
  • poznavanje skladiščnih sistemov ter IT-orodij (WMS, TMS, ERP)
  • sposobnost hitrega reševanja problemov in prilagajanja spremembam
  • analitično spremljanje kazalnikov (KPI) in stalno izboljševanje procesov

Če razmišljate o karieri v logistiki, začnite z razumevanjem osnovnih procesov, spoznajte delo v skladišču, nadgradite znanje z digitalnimi orodji in postopoma prevzemajte več odgovornosti. Pridobljene izkušnje se hitro obrestujejo v hitrem in razgibanem okolju.

Logistika ostaja srce oskrbovalne verige, saj povezuje ljudi, procese in tehnologijo v enoten, učinkovit tok, ki podjetjem omogoča konkurenčno prednost.…

Da si telo pomaga je imunoterapija idealna za boj z boleznijo

Yolanda Ruiz

Naš imunski sistem je naravna obramba našega telesa pred raznimi okužbami virusi je in tudi rakavimi celicami. Vendar ko se poruši to ravnovesje lahko bolezen napreduje in je zato treba telesu pomagati. Tako je ena izmed sodobnih in zelo obetavnih metod zdravljenja ravno imunoterapija.

Da si telo pomaga je imunoterapija idealna za boj z boleznijo

Takšen način zdravljenja spodbuja in uravnava delovanje imunskega sistema, tako da se bolj učinkovito bori proti bolezni. Velikokrat jo povezujemo z zdravljenjem raka, prav tako pa se uporablja tudi pri alergijah in nekaterih avtoimunskih bolezni. Pa vendar je danes tudi imunoterapija lahko z različnimi pristopi. Tako gre lahko za monoklonska protitelesa ki pomagajo imunskemu sistemu prepoznati in napasti rakave celice, lahko pa gre le za zaviralce kontrolnih točk ki odpravijo zavora imunskega sistema da lahko bolj agresivno napade bolezen. Tudi cepiva proti raku spadajo pod vrsto imunoterapije, čeprav ta ne preprečujejo okužbe kot klasične cepiva ampak učijo imunski sistem kako prepoznati rakave celice. Tako je tudi celična terapija ki pa bolnikove lastne celice genetsko spremeni in jih vrne v telo kjer išče in uniči tumor.

Najpogosteje se imunoterapija uporablja pri zdravljenju melanoma ali raka pljuč. Prav tako pa tudi pri raku ledvic, limfom in levkemije, pa tudi pri nekaterih težjih oblikah alergij. Tako mi je prijateljica povedala da ima imunoterapija ja bolj ciljno zdravljenje in zato tudi manj stranskih učinkov kot ostale kemoterapije. Prav tako pa ima dolgoročen učinek ker se imunski sistem nauči kako prepoznati bolezen. A še vseeno takšno zdravljenje ni primerno za vse bolnike in zato lahko povzroči tudi imunsko reakcijo, kar pa vodi v avtoimunske zaplete. Stroški so lahko visoki, terapija pa pogosto zahteva dolgo spremljanje.

Je pa vseeno imunoterapija velik korak v medicini saj ne uničuje zgolj simptomov bolezni ampak tudi krepi obrambne mehanizme telesa, hkrati pa omogoča ozdravitev tam kjer so bile možnosti prej zelo omejene. Tako, da je tudi prijateljica bila zelo zadovoljna in ji je imunoterapija zelo pomagala.…

Tekači lahko lepo popestrijo hodnike

Yolanda Ruiz

Ko sem se nekaj let nazaj preselil v svoje novo stanovanje, je bilo na začetku vse super. Veselil sem se končno tega življenja na svojem, prav tako pa mi je bilo tudi stanovanje zelo všeč. Bilo je prostorsko, lokacija odlična, moderna oprema in tako dalje. Vse kar bi si lahko želel, je to stanovanje imelo. Ko pa se je začelo tisto urejanje stanovanja, da bi bilo takšno, kot bi si ga želel, pa me je na hodniku hitro nekaj zmotilo.

Tekači lahko lepo popestrijo hodnike

Hodnik v temu stanovanju je bil precej dolg. Na tleh pa so bila postavljena precej mrzla tla, ki so kar odmevala, ko si stopil nanj. Prav tako pa je bila bosa hoja po hodniku kar neprijetna, zaradi mrzlih tal. Zato pa sem želel tukaj nekaj dodati. Spomnil pa sem se na to, da ko sem še živel pri starših, smo imeli isti problem, ter smo ga rešili s tem, da smo čez tla potegnili preprogo. Zato pa sem se želel tega problema lotiti enako. To kar sem iskal, pa so bili tekači. 

To so daljši in ozki tepihi, ki se jih lahko raztegne čez ravno takšne prostore, kot je bil moj hodnik. Tedaj pa sem bil edino malo skeptičen, če se bo to skladalo s tem modernim izgledom, na katerega prisegam v tem stanovanju. Na srečo pa sem lahko na spletu videl, da so tudi tekači lahko precej moderni. Zato pa sem si lahko med široko kolekcijo na spletu, na srečo priskrbel tistega pravega, ki je bil kot nalašč za moj hodnik.

Z dodatkom tega tekača čez hodniška tla, pa sem res lahko rešil tisti problem. Tla so bila tako veliko toplejša in pa tudi niso odmevala, ko si hodil po hodniku. Zato pa so tekači res odlična popestritev tovrstnih ozkih in dolgih prostorov, kot so razni hodniki. Hkrati pa so ti tepihi tudi precej moderni, če le kupimo pravega. …

Uvedba EAM ni bila samo tehnična rešitev, ampak tudi sprememba kulture v podjetju

Yolanda Ruiz

Ko sem pred nekaj leti začela delat v proizvodnem podjetju, nisem imela pojma, kaj sploh pomeni izraz EAM. Prišla sem iz manjšega podjetja, kjer smo vse vodili še ‘na roke’ ali največ v kakšni Excel tabeli. Novo okolje je bilo precej kaotično. Nenehno se je nekaj pokvarilo, serviserji so prihajali skoraj vsak dan, dokumentacije pa je bilo ogromno, ampak nihče ni vedel, kje se sploh nahaja.

Najprej sploh nisem želela preveč posegat v stvari, ki jih nisem dobro poznala. Ampak po parih mesecih sem videla, da stvari ne grejo v pravo smer. Enkrat sem naletela na webinar, kjer so predstavljali ravno to rešitev – EAM sistem. Zdelo se mi je zanimivo, ker sem prepoznala našo situacijo v praktično vseh primerih, ki so jih opisovali. Odločila sem se, da predlog predstavim vodstvu.

Uvedba EAM ni bila samo tehnična rešitev, ampak tudi sprememba kulture v podjetju

Sprva direktor ni bil navdušen, ker je imel občutek, da gre za še en računalniški program, ki ga nihče ne bo uporabljal. Vseeno sem vztrajala in mu pokazala konkretne primere, kako bi to lahko zmanjšalo stroške popravil, vzdrževanja in predvsem, kako bi olajšalo delo zaposlenim. Po daljšem prepričevanju mi je končno dovolil, da naredimo pilotni projekt.

Začetek je bil težaven, ker zaposleni niso bili vajeni vnašanja podatkov v sistem. Ampak že po nekaj tednih se je začela kazati sprememba. Servisi so bili bolje planirani, nič več ni bilo urgentnih popravil, predvsem pa smo začeli razumet, kje so največje težave in koliko nas dejansko stanejo.

Največji uspeh pa je bil, ko mi je sodelavec iz proizvodnje sam prišel povedat, da mu je EAM zelo olajšal delo, saj točno ve, kdaj mora poskrbet za kakšno napravo.

Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da uvedba EAM ni bila samo tehnična rešitev, ampak predvsem sprememba kulture v podjetju. Zaposleni so postali bolj samozavestni, delo je manj stresno in vsi skupaj smo precej bolj učinkoviti. Včasih je treba pač vztrajati, tudi ko se zdi, da vsi dvomijo.…

Pos je bila zelo lepa izkušnja za mojo nečakinjo

Yolanda Ruiz

Nekaj časa nazaj je moja nečakinja dobila svojo prvo bančno kartico. Z njo se je definitivno zelo pohvalila, ko je prišla k meni na obisk. Rekla je da ima bančno kartico in da ima nekaj denarja gor. Vprašala sem jo, če je seveda to bančno kartico že preizkusila in če je šla v trgovino, si kaj kupiti? Rekla mi je da ne in da niti noče iti sama. Takrat sem jo vprašala, če želi, da grem z njo, da jo končno preizkusi in da vidi, kako to sploh funkcionira. Te ideje se je močno veselila in že sva bila v avtu ter se odpravljala v trgovino. V trgovini je zagledala pos. Definitivno se ga je ustrašila, saj ni vedela, kaj dejansko gor na njemu piše in kako to funkcionira. Staršev nikoli ni spremljala, ko so plačevali. Ravno zato jo je bilo res zelo strah, ko je videla tisti pos.

Pos je bila zelo lepa izkušnja za mojo nečakinjo

Rekla sem ji naj se ne obremenjuje. Najprej sva šle po trgovini, tako da si je nabrala nekaj stvari, potem pa sva že bile na blagajni. Na blagajni jo je delavka vprašala, če bo plačala s kartico ali bo plačala z gotovino. Moja nečakinja je avtomatsko rekla, da bo plačala za gotovino in jaz sem jo hitro ustavila in rekla, da bo plačala s kartico. Že se je pos obrnil proti njej in lahko je prislonila svojo kartico. Ko je slišala tisti pisk, da je seveda odobreno, je bila zelo vesela. Bila sem res zelo ponosna nanjo in videla sem, da je bila popolnoma sproščena, saj je imela mene zraven. Rekla se mi je, da če bi seveda kupovala nekaj v večjo vsoti, bi morala vnesti tudi svoj pin in da to bova preizkusile nek drugi dan. Bila je res zelo vesela, da je imela priložnost to narediti in jaz sem bila zelo vesela, da sem lahko bila deležna tega.…

K sreči je odstranjevanje znamenj teti rešilo življenje

Yolanda Ruiz

K sreči je odstranjevanje znamenj teti rešilo življenje

Koža moje tete je bila kakor zvezdno nebo posejano s drobnimi zvezdicami. Imela je polno majhnih znamenj, ki so krasila njeno kožo.

Bila je celo nekako ponosna na njih, vedno je govorila, da so to njeni naravni okraski. Vse dokler ni pri zdravniku zvedela nekaj, kar ji je za vedno spremenilo življenje. Bilo je soparno avgustovsko jutro, ko se je teta odpravila na preventivni pregled k dermatologu. Tako, za vsak slučaj, je rekla, ko je zapirala vhodna vrata stanovanja. Ko je stopila v ordinacijo jo je pozdravil prijazen zdravnik in jo povabil naj sede. S posebnim aparatom je pričel pregledovati njena številna znamenja na njenem telesu. Medtem, ko je teta klepetala in pripovedovala anekdote iz svoje mladosti, je opazila, da je zdravnik obmolknil. Njegov obraz je postal resen, ko se je ustavil na enem izmed znamenj na njenem levem ramenu. Opazil je neenakomerne robove in spremenjeno barvo. Predlagal je odstranjevanje znamenj in analizo odstranjenih. Teta je začutila kako jo je srh spreletel po telesu, pa se je vseeno nasmehnila in bolj tiho zamomljala, da bo itak vse v redu.

Pojasnil ji je, da se nekatera znamenja lahko razvijejo v nevarne kožne spremembe, vključno z melanomom, ki je najnevarnejša oblika kožnega raka. Tistih nekaj besed je spremenilo tetino razmišljanje. Ko je bilo odstranjevanje znamenj končano in so prišli tudi rezultati iz laboratorija, si je pošteno oddahnila. Ni bilo rakavo. Toda zdravnik ji je položil na srcem, da naj odslej redno pregleduje kožo in naj ne odlaša s pregledi. Ko j. e tistega dne odšla iz zdravnikove ordinacije, se je ozrla v nebo in pomislila, kako hvaležna je za ta obisk in odstranjevanje znamenj. Odločena je bila, da bo svojo izkušnjo delila z domačimi, predvsem z otroci, da jih spodbudi k skrbi za svoje zdravje. Od takrat naprej je vsakega opozorila, da je bolje preprečiti kot zdraviti.

Postala je tudi ambasadorka ozaveščanja kako pomembno je odstranjevanje znamenj.…

Naša družina se odpravi na lov za prelepimi trenutki

Yolanda Ruiz

Družinska srečanja na našem vikendu so bila vedno polna smeha, dobre hrane in raznih zgodb, ki so se prenašale iz roda v rod. Tokrat pa je bilo naše druženje nekaj posebnega. Odločili smo se, da se podamo na lov v prostrane gozdove okrog našega vikenda. zgodaj zjutraj, ko je sonce šele začelo barvati oblake v nežno oranžne odtenke, smo se vsi zbrali pred vikendom pod veliko staro lipo. Dedek, naš glavni lovec in vodja te odprave, je že pripravil lovsko opremo, natančno preučene zemljevide in veliko termovko vroče turške kave.

Dodal je, da lov ni samo ubijanje in plenjenje temveč gre tudi za povezanost z naravo in spoštovanje do življenja. Oblečeni v topla maskirna oblačila in obuti v škornje smo krenili globoko v gozd. Lov se je pričel. Meni, kot najmlajšemu so dodelili nalogo nošenja malice, ki nam jo je za na pot pripravila babica. Ko smo hodili po mehkih gozdnih tleh smo se smejali, pripovedovali zgodbe in opazovali okolico. Gozd je bil tih, slišalo se je le šelestenje listja v vetru in petje ptic, ki so nas spremljale na naši poti. Ko smo prispeli do razgibane jase je dedek predlagal postanek. Vsi smo tiho obstali. Nekaj deset metrov vstran je pred nami stal jelen, ponosen in mogočen, kot da nas opazuje in presoja ali smo vredni njegove prisotnosti. Nihče se ni premaknil niti za milimeter. Dedek na pove, da je to prizor, ki se vtisne v spomin, včasih je opazovanje največji ulov. S kimanjem smo vsi potrdili. Jelen se je počasi obrnil in izginil med drevesi.

Naša družina se odpravi na lov za prelepimi trenutki

Nadaljevali smo svojo pot, nikogar pa niso zasrbeli prsti, da bi uporabil lovsko puško. Namesto tega smo se osredotočili na trenutke, ki jih je ponujal gozd, na svež vonj mahu, tiho brbotanje potočka in zrak, prežet z občutkom svobode. Dedek na koncu še pripomni, da današnji lov v bistvu ni v tem, da ujameš plen, ampak, da ujameš trenutke, ki te povežejo z družino in naravo.…

Na gradbišču so delovne rokavice obvezen kos opreme

Yolanda Ruiz

V Rožnem mestu v Rožni dolini je zopet poletje. Lipa pod katero se druži župan Jure s svojimi prijatelji je že odcvetela.

Tudi tokrat so si Jure in prijatelji nabrali veliko cvetja in ga posušili za lipov čaj, ki jih bo grel pozimi. V mestu vse teče po ustaljenem redu odkar je županovanje prevzel Jure se težave rešujejo sproti. Vsi prebivalci Rožnega mesta so zadovoljni z njegovim delom, in se v poletni vročini predajajo užitkom. Nekateri so odpotovali na počitnice v daljne kraje, spet drugi so ostali doma in poletje preživljajo ob jezeru. Kljub poletnemu zatišju in počasnejšemu ritmu življenja pa vse le ni zastalo.

Na gradbišču so delovne rokavice obvezen kos opreme

Na gradbišču kjer se gradijo novi bloki za neprofitna stanovanja je še kako živahno. Kljub veliki vročini se delavci trudijo, da bi dosegli planirane roke končanja gradnje. Seveda to v veliki vročini ni niti najmanj lahko. Kljub vročini morajo delavci uporabljati zaščitna sredstva kot so delovna obleka, čelada, delovne rokavice in delovni čevlji.

Uporaba zaščitne opreme je obvezna, na to opozarja veliko tabel, ki so jih obesili po gradbišču. Tudi delovodje takoj opozorijo delavce, če ne uporabljajo zaščitnih sredstev. Velikokrat se sliši na gradbišču vzklik kje so tvoje delovne rokavice ali kje imaš čelado, takoj si jo daj na glavo. Delavcem to ni vedno všeč vendar se zavedajo da jih delovne rokavice ali čelada obvarujejo pred težjimi poškodbami. Pred kratkim se je zgodilo, da se je ob dvigovanju večjega kosa ta nerodno zavrtel in pritisnil delavcu prste ob tla, k sreči je nosil delovne rokavice in so bile poškodbe tako samo površinske. Sploh si ne predstavljamo kaj bi bilo, če jih nebi uporabljal. Gradbišče večkrat obišče tudi delovni inšpektor, ki skrbi da ne prihaja do večjih kršitev delovne zakonodaje.

Njegovo prisotnost je zahteval župan Jure osebno saj ve, da se delo odvija v izredno težkih pogojih.…